KAJ NAM JE NAREDITI? 🤔🤔🤔
V jeseni leta 2004 sem izvedela, da je moja mama zbolela za rakom na prsih. Ob rednih pregledih je nam otrokom povedala, da je popolnoma ozdravela. Vse se je odvijalo tako hitro, da sem komaj uspela dohajati in dojemati vso situacijo. Saj sem imela doma sina, pol leta staro hčerkico in veliko skrbi za družino ter vse ostala dnevna opravila.
Skozi zimo se je zdravstveno stanje pri mami poslabšalo. Rak je napredoval po celem telesu. Kljub borbi, je dvanajst dni preden je moja hčerkica dopolnila eno leto, boj z rakom na žalost izgubila. Slovo mame je za vse bil zelo velik šok. Še posebno pa za mene, ker sem bila zelo navezana na njo. Saj sem izgubila edino osebo, ki sem ji lahko resnično in iskreno zaupala.
Kako sem se bojevala z izgubo in slovesom mame, bom podrobneje opisala v poglavju svoje napisane knjige.
Sedaj pa grem na bistvo; “kaj nam je za narediti, ko iz nas privrejo najgloblji in najstrašnejši strahovi”.
Od kar se je poslovila moja mama je minilo že enaindvajset let. Počasi sem prišla v njena leta. Malo mi še manjka, a sem blizu. Štirinajst dni nazaj me je na isti dojki in na istem mestu, kot je imela moja mama bulo oz. raka začelo špikati. Večkrat sem se potipala in začutila neko zatrdlino.
Vseh teh štirinajst dni mi je večkrat na dan prišla v um misel, da bom zbolela za rakom in umrla. Sama sebi sem začela govoriti, da sem zdrava in si te besede ponavljala vsakič, ko mi je v um prišla misel, da bom zbolela in umrla za rakom. A špikanje v prsih, kar ni in ni hotelo miniti in izginiti. Izgledalo je tako, kot da mi je hotelo nekaj povedati. In res je bilom tako.
Začela sem se spraševati, kaj se mi dogaja? Kaj mi to špikanje v prsih hoče povedati?
Kar naenkrat sem začutila zelo globok in najstrašnejši svoj strah, za katerega sploh nisem vedela, da ga imam. Strah, da bom zbolela za rakom in umrla, kot moja mama. To me je v podzavesti spremljalo, verjetno vse od slovesa moje mame. Zadnjih štirinajst dni pa je priplavalo na površje. Ni in ni mi dalo miru. Vsakič, ko me je v prsih špiknilo so mi v um prišle iste negativne misli.
Ob vsem dogajanju sem vedela, da moram nekaj narediti. Da moram poiskati način, kako bom te misli odstranila in ponovno našla svoj notranji mir ter živela v miru naprej.
Kaj mislite, da sem naredila?
Bila sem sama doma in začela naglas govoriti: ” Ja, res me je strah, da bom zbolela za rakom in umrla, kot moja mama. Vendar je izkušnja moje mame “z boleznijo raka” izkušnja moje mame in ni rečeno, da je tudi moja. Rada bi še živela. Še veliko imam za postoriti”. Ob teh besedah sem začutila, da se je strah zmanjševal, a je bil še vedno prisoten.
S pogovorom sama s seboj sem dokončno ozavestila, kaj se v meni dogaja in si priznala svoj najgloblji in najstrašnejši strah.
Nato sem nadaljevala: “Ni rečeno, da bom jaz doživela isto izkušnjo, kot jo je moja mama. Že zato ne, ker sem v svojem življenju veliko spremenila. Velikokrat sem naredila vse drugače, kot je to naredila moja mama. Še posebno v partnerskem odnosu. To je že velik znak in razlog, da me čakajo drugačne izkušnje, kot jih je imela moja mama”.
S temi stavki je strah postal še manjši, a sem ga še vedno čutila.
Nato sem ponovno nadaljevala: “Ne vem, kaj me čaka. Vem pa, da le Bog ve kakšne načrte in namene ima z menoj. Za mene je zdaj pomembno, da zaupam v Božji načrt. Da živim v času, v miru, v ravnotežju tukaj in zdaj. To, kar se mi dogaja zdaj je edina prava resnica. Torej sem zdrava, saj nimam nobene diagnoze. Zato je vse ostalo, kar je v mojem umu iluzija mojega uma, ali celo iluzija mojih čustev oz. mojega strahu.
Kaj mislite, da se je zgodilo, ko sem na glas izgovorila vse te besede?
Najstrašnejšemu in najglobljemu strahu, kateri se je skrival enaindvajset let v moji nezavedni ravni in mi je sedaj povzročal negativne misli sem “popolnoma odvzela moč”.
Špikanje v prsih je izginilo, strah pa tudi. Um me ne vodi več v spomin, da bom zbolela in umrla. Ne vodi me več v spomin na izkušnjo bolezni in slovesa mame. Kar naenkrat je vse je izginilo. Seveda sem se pa tudi odločila, da bom opravila preventivno zdravniški pregled. Z namenom, da bom dobila, še večji mir in še zdravniško potrditev, da sem resnično zdrava. Saj tako tudi v sebi čutim.
Iz te izkušnje sem spoznala:
- Ko ozavestiš kaj nosiš v svoji nezavedni ravni, se lahko šele takrat začneš soočaš z vsem, kar je v tebi. Tudi s svojo najglobljo temo in strahovi.
- Ko odvzameš moč najglobljemu in najstrašnejšemu strahu v sebi, lahko zaživiš v miru ter popolnoma z drugačno izkušnjo v prihodnosti.
- Ko ozavestiš, nadzoruješ in spremeniš “še posebno negativne” misli v umu, se lahko rešiš tudi negativnih čustev in občutkov.
- Ko zamenjaš čustveno stanje iz strahu v pogum za življenje naprej, se lahko šele soočaš z vsem, kar se ti bo v na daljni prihodnosti zgodilo.
Na ta način pridobiš nazaj svoj notranji mir in ravnotežje. Ravnotežje pa je najmočnejši ključ s katerim lahko v nas aktiviramo sistem samozdravljenja. Le on nam lahko aktivira in povrne naše zdravje, ko je to in če je to potrebno. V to globoko verjamem in vem, da je tako. Ko vse napisano v sebi tudi čutiš, se ti aktivira srčna sreča in vera v to, da lahko res premagaš vse ovire.
Z Brezpogojno Ljubeznijo Martina Veseljko 💖👩💖
Vas mogoče še zanima, kakšne spremembe sem v življenju še naredila?
Nekoč sem imela zelo toksični partnerski odnos. Zanikala sem vsa svoja čustva, sebe in svoje potrebe. Vedno znova in znova sem se podrejala ter ugajala drugim zato, da bi me imeli radi. … itn.
Danes pa imam partnerski odnos in odnos z vsemi Dušami “grajen na temeljih spoštovanja in brezpogojne ljubezni”. Že to je razlog, da imam potencial, da sem zdrava. Saj izražam Brezpogojno Ljubezen katera zdravi duha. Izražam svoja, tako temno, kot svetlo plat čustev. Izražam sebe, vključno s svojimi potrebami. Sem pa sočutno skrbna tudi do drugih Duš in to mi da največjo srečo.
Slika najinega trenutka ni samo en ljubeč trenutek. “Tako je pri nama vsaki dan, kljub izzivom, ki jih imava”.
Delovanje na nov način mi daje notranji mir in ravnotežje samo s seboj, s partnerjem in z drugimi Dušami.
